8.12.2009

sad.

Zapisano pod: vakum. — firefly 8.12.2009 ob 18:20

ko me ni pogrešam,

ko sem tiho, mislim..

ta hip v sebi čuvam jekleni hlad.

naj pokonča vse, kar je ostalo,

naj vendarle ostane le lupina,

kamen.

brez sanj, brez imena, brez spomina..

le solze, ki se kdaj skrivoma prikradejo

me dušijo z vedenjem, da sem izgubila doslej

več, kot sem sploh vedela, da imam..

  • Share/Bookmark
5.12.2009

wondering.

Zapisano pod: procesi življenja. — firefly 5.12.2009 ob 22:19

nekoč mi je rekla, meni zelo ljuba oseba, da je okej takrat, ko preslišiš, in takrat, ko nimaš več nič za povedat. spomnim se, da mi je bilo takrat vse tako zelo daleč, kako nič za povedat? meni ne bo zmanjkalo. in vedno bom slišala. pa je šlo. izzvenelo je. kako grozljiv občutek, sprva..in potem praznina..niti ne boleča. taka nema..v kateri včasih le zamolklo doni.

v bistvu, dokurčlo mi je. bit v nekem “resničnostnem šovu”, ob pomanjkanju zavedanja, da je to moje življenje. ob minimalni uvidevnosti. čutu do mene. šokantno je, ko vidim, da me ljudje, ki bi mi naj bili nevemkako blizu, ne poznajo v najbolj osnovnih stvareh. sej dolgo rabim. ful dolgo, da dvignem roke in grem, in prvi korak k temu, da odidem je načeloma najbolj mučna stvar. še bolj mučno se je vračat. nikoli ne bom mogla povedat…

spomini so utopija.

in potem nekega dne preslišiš. in, če že ujameš kakšno floskulo, dvomiš. instiktivno dvomiš. ker so te tako naučile izkušnje. in potem se zaveš, da si okrnjen čustven materjal. zablokiran, zabremzan, in skeptičen stvor.

racionalno razumem. vse. čustveno dvomim. še vase.

zadnja dva tedna sta bila norišnica brez primere. zgodilo se je več, kot prej v mesecih. večih mesecih.

nekje iz ozadja me zdaj preplavlja nekaj prijetnega. nekaj tako njenega, ženstvenega. močnega. silovitega. kako diši, kako je močna, kako me vzame, kao je mehka, kako…

in potem pride še strah, ker je vprašanj več kot odgovorov, ker je okrnjena in ker sem taka tudi jaz.

  • Share/Bookmark
19.11.2009

lahko bi rekla..

Zapisano pod: vakum. — firefly 19.11.2009 ob 01:51

da sem žalostna,

jezna,

znervirana,

utrujena,

nostalgična,

hrepeneča,

lahko bi rekla, tisoč stvari. pa sem se odločla! da bom indeferentna.

..ker če pa zna kdo živet z neizgovorjenim..uh, za svojo tišino bi lahko medalje pobirala. za besede pa večkrat cigle v glavo. res je, drzno živim :)

  • Share/Bookmark
15.11.2009

Constant Craving..

Zapisano pod: nekategorizirano — firefly 15.11.2009 ob 01:21

danes sem se spomnila. eno leto je. toliko bi lahko povedala, napisala, pa ne bom. nočem. res naj  se jebe cel ta sistem. pa ponos pa velike besede, pa ves svet, ki je že zdavnaj padel in klonil norosti.

sprenevedajte se drage grešnice, mirno stopam nasproti in niham..med vedno in nikoli.

prisežem, da vem, da sem smisel zatajila, za zares premalo ceno. pravzaprav sem sama sebi zadala plačilo.

zakaj? ona pravi, da je feeling unfulfilled..a human condition:

  • Share/Bookmark
13.11.2009

what`s love got to do with it?

Zapisano pod: vakum. — firefly 13.11.2009 ob 22:28

danes sem hišica iz kart.

in veter buta silovito.

naj vsaj ona mirno spi.

p.s: veliko..

  • Share/Bookmark
9.11.2009

na meji.

Zapisano pod: nekategorizirano — firefly 9.11.2009 ob 22:34

pravijo, da je med ljubeznijo in sovraštvom tanka črta. ne bi vedela. ne znam sovražit. bilo mi je rečeno, da je pomankanje negativnih čustev problem moje osebnosti. zanimivo, da presežek pozitivnih ni bil nikoli zares zaznan.

med slovesom in prihodom, so le vrata, razlika je le v tem na kateri strani držiš kljuko.

med koncem in začetkom je tisto kar šteje.

med mano in tabo je razlika v tem, da štejema drugače.

meje še vedno postavljam zato, da jih nekdo prečka..največkrat jaz sama.

http://www.youtube.com/watch?v=Rba8DJ5fiDU

  • Share/Bookmark
5.11.2009

new begining?

Zapisano pod: nekategorizirano — firefly 5.11.2009 ob 16:35

zdi se mi, da sem pripravljena…nekaj se je spremenilo, tudi v meni…kljub ostrim robovom, ki sem jih pridobila, sem po mesecih prvič mehka. in želim se staplajat, in samo biti tam, in soustvarjat…dvojino.

kar je bilo kadarkoli moteče, in odveč je danes prijetno. kar je neznanega je vznemirljivo. kar je domačega, je toplo. vse kar je novo je čarobno. trenutno sem srečna, ha how weird is that, for me? ;)

  • Share/Bookmark
2.11.2009

reality check.

Zapisano pod: procesi življenja. — firefly 2.11.2009 ob 00:27

čakat na življenje in hkrati pustit, da gre mimo je totalen nonsens. res what the hell počnem? dan se spremeni v teden, ki se s stašljivo hitrostjo pretopi v mecec..in tako dalje..groza me je, ko pomislim na kak mesec in je luknja. eno betežno stanje duha je moralo bit (očitno ;) ), da sem čakala samo, da dnevi minejo.

mislim, a mi kdo garantira, da jih imam neskončno? (dnevov namreč op.p)- ne mi ne (ja popolnoma jasno mi je, da nisem ne smrtna.) življenja ne zanima “pravi tajming”, odvija se z nami ali mimo nas. na pavzo se ne da pritisnit, to sem že obdelala.

prisežem, da ne bom postala ena od tistih ljudi, ki bodo čez leta ugotovili, da so zajebali vse kar jim je bilo dano, samo zato, ker so čakali, da se nekaj zgodi, sami pa naredili nič. popolnoma nič. preveč praznih mesecev sem preživela.

moja N. mi je večkrat rekla: bejbi, dogodke si ustvarjamo sami. resnično, že če jih soustvarjamo je to nek premik iz bolestne togosti, ki je povsod kamor pogledam. še vedno raje obžalujem stvari, ki jih naredim, kot pa tiste, ki jih ne. če danes povzamem oboje, morem iskreno priznat, da so stvari za katere mi je žal, ki bi jih danes v hipu naredila drugače, ker danes vem več. ravno iz tega razloga me to ne mori, ker vem, da takrat nisem vedela..znala..in včasih preprosto želela. sej na koncu vsi sami nesemo svojo prtljago. eni več drugi manj. sama ne, da tako, kot večina težko sprejmem to prtljago..ponavadi me sploh ne zanima.

vsak, ki je enkrat doživel najnižjo točko v svojem življenju, ve, da sta dve opciji, ali se dvigneš iz tega, in veš kako se občuti tisto najhujše, in s tem izgubiš strah. ali pa se panično boljiš kakršnih koli indicev, da padeš nazaj. logično, da sem v prvi skupini :) . res pa je, da je strah zamenjala skepsa. ampak življenje ne čaka na pravi čas, pa ne bom zdaj melodramatična v smislu: kaj če me jutri  povozi avto- bolj me skrbi kaj če živim še 60 let, in od tega nevem koliko časa čakam, da meseci minejo- to je resnična tragedija. da zapadem v neko rutino življenja, ko skrbiš, da preživiš, zato, da boš lahko nekoč živel, pa do tega nikoli ne prideš…

ja, vem totalno sem v enih nenavadnih sferah danes. ampak z dobrim razlogom, obljubim- je bil kr en hud reality check. in ne, ne bom govorila o tem. pika.

ja, imela sem zdaj svoje dneve (brutalne) iskrenosti, do marsikoga, kar je blagodejno zame (ne smem pustit, da se mi stvari nabirajo- note to myself!). nima veze, če dotični nimajo pojma o spoštovanju. prav je, da povem stvari tako kot so.

delam na tem, da pustim, da se me polni s pozitivnostjo, ljubeznijo, mehkobo..navsezadnje, zakaj bi želela to zavračat..tega ne dajat? in, ko se bom spomnila nazaj na to obdobje, želim, da bo ostalo v meni, kot čas, ko sem bila ljubljena, mirna, nasmejana, polna zagona, neustavljiva in predvsem srečna. dovolj imam praznih strani. dovolj!

  • Share/Bookmark
28.10.2009

crazy haiku.

Zapisano pod: vakum. — firefly 28.10.2009 ob 23:07

besede.

čast vetru in volkulji, ki tuli v prazno luno.

marmelada se nikoli ne poje do konca.

svet je nor in jaz z njim, ker živim.

besede..zgolj prazne.

  • Share/Bookmark
26.10.2009

brez besed.

Zapisano pod: nekategorizirano — firefly 26.10.2009 ob 00:52

čudeži so se že dogajali..meni.

ta večer sem si prvič po dolgem času iskreno zaželela enega..samega.

..nisi prišla.

  • Share/Bookmark